Energetska izčrpanost v nosečnosti

Do vstopa v nosečnost pogosto znake izčrpanosti nekako obvladujemo, med nosečnostjo pa telo potrebuje zelo velike količine temeljne življenjske energije, kar pomeni, da se pogosto znaki pokažejo še bolj izrazito.

Energetsko izčrpanost moramo znati ločiti od utrujenosti, le-to namreč odpravljamo s pomočjo vnosa potrebnih hranil, vitaminov in mineralov ter počitka, medtem ko pri energetski izčrpanosti govorimo o pomanjkanju prizemljene, umirjene energije.

Zaradi nerazumevanja se pogosto znaki energetske izčrpanosti tretirajo kot del hormonskega nihanja, žal pa pogosto govorimo o hudi energetski izčrpanosti in ne o naravnem in zmernem nihanju hormonov.

Nihanje in različni občutki so za to obdobje do določene mere vsekakor normalni, a bolj intenzivno se pojavljajo, kadar je mama v pomanjkanju umirjene, prizemljene energije. Nosečnost in normalno delovanje hormonov od mame namreč zahtevajo ogromno količino te energije in če je nima dovolj oz. če ženska že v nosečnost vstopi energetsko izčrpana, so ta čustva močno potencirana.

Kadar prihaja do razmeroma močnih nihanj razpoloženj in soočanja s težkimi čustvi, je pomembno, da se poskušamo do določene mere energetsko okrepiti. Kadar se pojavljajo take stiske, sploh v času nosečnosti, še posebej svetujem, da je podpora strokovnjaka izrednega pomena.

Če je mamica izčrpana že v nosečnosti, se to lahko izrazi med samim porodom (maternični vrat se ne odpira, zastoj v porodnem kanalu ...), stiske pa se pokažejo tudi v poporodnem obdobju, pogosto v povezavi z izzivi pri dojenju (dojenček se želi neprenehoma dojiti ali pa zavrača dojenje, v pomanjkanju mleka ali pa dojenček ves čas poliva), spanju, nemirnem dojenčku, s koliki ter poporodnimi stiskami oz. poporodno depresijo.

Se srečuješ z mislimi skrbi, strahu, anksioznosti in panike?

Si vedel/a, da lahko naše misli popolnoma prevzame to, kar čutimo v telesu?
Si vedel/a, da ljudje, ki ne morejo utišati svojih misli, nimajo dobre povezave s svojim telesom oz. jim manjka prizemljenosti, občutka varnosti in miru?

Kadar se počutimo v telesu varno, prisotno in prizemljeno, so tudi naše misli usklajene s tem. Smo bolj odprti, odločitve sprejemamo iz občutka varnosti in ne iz občutka pomanjkanja in panike.

V nasprotnem primeru, kadar telo in živčni sistem ni ustrezno zreguliran, pa so naše misli polne nenehnih skrbi, strahu, panike... 

Naš živčni sistem nenehno preverja in skenira naše okolje, če bo kje zaznal kakšno nevarnost oz. če je okolje, v katerem smo, varno. Ko se počutimo varne, se naše misli uskladijo s tem občutkom. Smo bolj prisotni, um se umiri, svet zaznavamo kot varen in poln obilja.

Če naše telo ne čuti varnosti in miru, naše misli podivjajo. Lahko bi rekli, da gre naš celoten psiho - fizični sistem v način preživetja. Naše misli so polne skrbi, anksioznosti, strahu ter panike.

Našega telesa ne moremo pretentati tako, da se v občutke varnosti želimo prepričati. V ang. imajo lep izraz: We can’t talk ourselfs into feelings of safety. Ne moremo se pregovoriti v občutke varnosti. Varnost moramo začutiti v telesu, zato pogosto samo pogovorne terapije na dolgi rok ne prinesejo izboljšanja, po katerem hrepenimo.

Ko naslednjič zaznaš, da se ti pojavljajo skrbi, neprijetne, vsiljene, panične misli, ki jih ne moreš umiriti, poglej, kako se počuti tvoje telo.

Se počutiš varno in prizemljeno?

Ali se pojavlja neka zunanja situacija, ki deluje kot sprožilec in ti daje občutke nevarnosti, ter te spominja na neko preteklo izkušnjo?

Pri tem ti lahko pomaga moj celosten pristop, kjer skozi psihološki razgovor skušamo najti možne sprožilce za te misli, hkrati pa s terapijo globokega sproščanja in ostalimi tehnikami podpremo telo, da se globoko umiri, ter uravna fiziološke procese v telesu, ki se pojavljajo kot posledica stresa oz. obremenjujočih izkušenj v preteklosti.

Energetska izčrpanost med učitelji, vzgojitelji in pedagoškimi delavci

V zadnjih letih se zelo veliko učiteljev in vzgojiteljev srečuje z izčrpanostjo, marsikdo tudi z izgorelostjo. Razlog je v tem, da otroci in mladostniki od učiteljev in vzgojiteljev zahtevajo ogromno energije v obliki pozornosti, do katere lahko pridejo na različne načine.

Zelo pogosto so izčrpavajoči tudi odnosi med sodelavci ter tudi druge, dodatne obremenitve s strani same šole ali vrtca.

Zelo pogosto je vzrok različnih izzivov, ki se pojavljajo pri delu z otroci ter sodelavci v šolah in vrtcih, prav v tem, da so učitelji in vzgojitelji energetsko izčrpani, da nimajo dovolj prizemljene, umirjene energije, da bi bili potrpežljivi, dosledni, vztrajni, odločni ter hkrati ljubeči in sočutni.

Učitelji in vzgojitelji lahko razumejo teorijo o vzgojnih pristopih, delu z otroci, asertivni komunikaciji s starši otrok in sodelavci, a v ključnih trenutkih tega zaradi izčrpanosti preprosto ne zmorejo   uporabiti.

Velik problem pri teh poklicnih profilih je tudi v tem, da v službi še nekako zdržijo, ampak se potem doma, v zasebnem življenju srečujejo z različnimi izzivi in težavami, ki so posledica izčrpanosti in pomanjkanja moči, da bi še doma sebi, svojim otrokom, partnerju namenili prepotrebno energijo in pozornost. Pogosto poročajo, da doma samo še padejo dol in nimajo moči za ostale obveznosti oz. se jih lotevajo s težavo.

Vedno pogosteje se učitelji in vzgojitelji srečujejo z zdravstvenimi težavami in s slabim imunskim sistemom. Veča se število bolniških odsotnosti, poleg tega pa mnogi poročajo, da zbolijo ravno takrat, ko je čas dopusta. Velika večina naših zdravstvenih težav je povezana s tem, da smo zaradi  preobremenjenosti in izčrpanosti podvrženi stresu, to pa dolgoročno na našem psihičnem področju  in fizičnem telesu pušča hude posledice.

Kako lahko učitelji, vzgojitelji, pedagogi pri sebi prepoznate znake izčrpanosti:

• ste utrujeni, brez moči in volje za vzgojo in poučevanje,
• čutite, da različnim situacijam ali otrokom niste več kos, da so za vas preveč,
• težko kontrolirate svoja čustva v zvezi z vedenjem ali stiskami učencev in sodelavcev,
• čutite, da ste kot učitelj oz. vzgojitelj izgoreli,
• ste v pomanjkanju kreativnosti, novih idej, 
• vas otroci oz. učenci ne upoštevajo oz. dosežete da vas upoštevajo le, če kričite, se jezite ali grozite,
• ne zaupate vase, v svoje strokovne sposobnosti, v svoj način dela,
• ne zmorete biti potrpežljivi,
• ste pogosto napeti, pod stresom,
• čutite tesnobo, ko pomislite, da bi na delovnem mestu prišlo do sprememb,
• nimate volje in moči za vsakdanje obveznosti, imate občutek kot, da ste obtičali na mestu,
• si vsak dan obljubljate, da bo jutri drugače, a se naslednji dan na čustva ali vedenje učencev, sodelavce ponovno odzovete nekonstruktivno in vedno znova ponavljate iste »napake«,
• če se čutite izgubljene oz. imate občutek, da vse delate narobe,
• si nikakor ne morete organizirati časa v dnevu in imate pogosto občutek, da nimate dovolj časa,
• če se trudite in poskušate delati drugače, pa ni sprememb,
• če imate občutek, da to niste vi,
• se srečujete z negativnimi mislimi ali strahovi,
• se pri vas pojavljajo problemi z zdravjem, kot so alergije, glavoboli, težave z želodcem, slab imunski sistem, bolečine v hrbtu in sklepih ,
• imate težave s koncentracijo, 
• si težko zapomnite ali pa pogosto pozabljate, 
• se težko umirite in sprostite,
• zvečer težko zaspite, zjutraj pa se težko prebudite.

Če pri sebi opažate znake izčrpanosti in bi se želeli nekoliko okrepiti, vas vabim, da mi pišete na [email protected] in dogovorili se bomo za uvodno srečanje.

Zakaj ne izpolnimo ciljev, ki smo si jih postavili ob novem letu?

1. Nerealistični cilji: Včasih si postavimo cilje, ki so prezahtevni ali nerealni glede na naše sposobnosti, časovne omejitve ali druge obveznosti. To lahko privede do občutka neuspeha in demotivacije. 

2. Pomanjkanje načrta: Čeprav imamo cilj, pogosto pozabimo na potrebne korake in načrte, ki bi nas pripeljali do njega. Pomanjkanje strateškega načrtovanja lahko ovira napredek.

3. Pomanjkanje motivacije: Včasih se zgodi, da izgubimo zagon ali motivacijo za doseganje cilja. To se lahko zgodi zaradi različnih dejavnikov, kot so razočaranje, pomanjkanje vzpodbude ali notranje motivacije.

4. Spremembe okoliščin: Življenje je nepredvidljivo, kar pomeni, da se lahko okoliščine spremenijo. Če pride do nepričakovanih dogodkov ali sprememb, se lahko naše prioritete in cilji premaknejo.

5. Pomanjkanje podpore: Podpora družine, prijateljev ali strokovnjakov (kot je terapevt) je lahko ključnega pomena pri doseganju ciljev. Brez ustrezne podpore je lahko težje vztrajati.

6. Strah pred spremembami: Včasih nas lahko strah ali negotovost glede sprememb ovira pri doseganju ciljev. Lahko se počutimo nelagodno ali negotovo glede prihodnosti. 

7. Pomanjkanje energije: Če nam primanjkuje umirjene, prizemljene energije, preprosto nimamo moči, da bi vse potrebne korake spravili v akcijo. 

V kolikor se ob neuresničenih ciljih počutite slabo, se soočate z občutki nemoči, da vam tako ali tako ne bo uspelo, je res pomembno, da poiščete podporo, ki vam lahko pomaga identificirati težave, ki ovirajo vaš napredek pri doseganju ciljev, ter pri razumevanju ovir in razvijanju strategij za premagovanje teh izzivov. Pomembno je razumevanje, da je neuspeh pri doseganju ciljev del procesa učenja, ne pa končni izid. S tem pristopom lahko razvijemo večjo vztrajnost in sposobnost prilagajanja svojih ciljev glede na nove okoliščine.

Vzroki za izzive v reproduktivnem sistemu

Drugi energetski center skrbi za spolne organe(prostata, maternica, jajčniki, testisi), sečila(sečni mehur, ledvice), del prebavnih organov(debelo in slepo črevo) ter križni del hrbtenice in medenico.  Predstavlja sedež primarnih čustev: strahu, žalosti, jeze, veselja, presenečenja, gnusa.

V ledvicah se shranjuje naša življenjska energija, ki je na začetku pogojena s tem, v kakšnem stanju je bila naša mama tekom nosečnosti, posledično pa tudi od tega, kako se je razvil naš prvi center. Življenjska energija pa je nujno potrebna, da sploh pride do zanositve ter da se dojenček optimalno razvija. Zato je drugi energetski center večinoma odvisen od prvega centra, ki črpa umirjeno, življenjsko energijo. Za izražanje čustev, meja, potreb namreč potrebujemo ogromno energije.

Težave, ki se povezujejo z drugim centrom, so torej večinoma povezane z našimi čustvi. Lahko na eni strani potlačujemo, zanikamo čustva(ne zaznamo, ko gre kdo čez našo mejo, se pretvarjamo, da nas določena stvar ne gane, nas ni ničesar strah, težko izrazimo določeno čustvo-npr. žalost, jezo...) na drugi strani pa jih lahko težko obvladujemo(se pretirano razjezimo, pojavljajo se močni strahovi, tesnoba...).  Kadar gre že za energetsko izčrpanost, se izzivi na tem področju kažejo tak, da čustva močno nihajo iz ene skrajnosti v drugo. Lahko se pokažejo težave s postavljanjem meja, izražanjem svojih potreb, izzivi v spolnosti, dovoliti si užitek itd. Vse to se najpogosteje izraža v odnosih (s starši, v partnerstvu, prijateljstvih itd.), kasneje pa se lahko manifestira na prej omenjenih organih kot vnetja, tumorji, ciste, miomi, policistični jajčniki, neplodnost, neredne/boleče menstruacije, urološke težave, imunski sistem(alergije, avtoimune bolezni), limfom...

Vzroki za težave?

Vzgoja, ki je vzbujala krivdo, čustveno zavračanje, čustvena manipulacija, prepoved izražanja določenih čustev, čustvena nedostopnost v družini, alkohol v družini, zlorabe, pomanjkanje kreativnosti in izražanja, (ne)sprejemanje svoje ženstvenosti, vzroke lahko najdemo tudi v transgeneracijskih vzorcih, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo, potlačevanje svojih potreb, energetska izčrpanost zaradi dlje časa trajajočega stresnega odziva v telesu itd.

Zato je pri teh izzivih nujno, da poleg biološkega vidika, nagovarjamo tudi psihološko-energetski vidik.

Poporodne stiske oz. poporodna depresija

Obdobje po porodu je za marsikatero žensko izjemno ranljivo že samo po sebi. Kar na enkrat je večina pozornosti namenjena dojenčku, naše potrebe niso več na prvem mestu, niti ni več na prvem mestu naš partner in odnosi s prijatelji ter družino.

Za to obdobje so značilne izrazite spremembe, ki jih marsikateri par ne pričakuje. Partnerja oz. na začetku predvsem mama mora biti otroku ves čas na razpolago, ne glede na to, kako zelo utrujena je in kako se počuti. Silovitost tega, da te nekdo ves čas potrebuje in da kdaj zmanjka časa že za naše osnovne potrebe, je lahko za marsikoga zelo obremenjujoča. Pomanjkanje spanja, nenehno hranjenje, intenzivnost otroškega joka lahko botruje k temu, da se pri ženski razvijejo poporodne stiske, med katerimi so pogoste anksioznosti, depresivno razpoloženje in tesnoba, ki lahko privede tudi do paničnega napada.

Po porodu se ženskam na hitro zmanjša količina hormonov, zato so prehodni občutki otožnosti, žalosti in občutljivosti nekaj normalnega in običajno minejo v nekaj urah oz. v dveh tednih.

Kadar pa se ženskam ti občutki poglobijo in trajajo več mesecev govorimo o poporodnih stiskah. 

Simptomi poporodnih stisk oz. poporodne depresije:

• izraziti občutki žalosti, 
• razdražljivost, nihanje razpoloženja,
• občutek, da nas vse nervira,
• občutljivost,
• sprememba apetita
• fizičnimi simptomi(težave s prebavnim sistemom, močno bitje srca, plitko dihanje, napetost v mišicah), 
• strahovi,
• motnje spanja, 
• občutki zapuščenosti in osamljenosti, 
• obsesivno kompulzivno vedenje (npr. nenehno umivajo dude, neprestano razkuževanje rok, strah pred mikrobi)
• strah pred tem, da bi otroku kaj naredila, 
• občutki sovraštva oz. jeze do otroka,
• samomorilnost,
• občutki krivde, 
•  pretirana skrb za otrokovo zdravje in življenje.

Žal veliko teh stisk ostaja neprepoznanih, saj ženske težko komu zaupajo, kaj se z njimi dogaja. V družbi namreč velja prepričanje, da je to čas veselja in radosti, zato je krivda ob teh občutkih lahko še toliko večja.

Dejavniki tveganja za nastanek poporodnih stisk:

•  nezadovoljstvo s partnerskim odnosom, 
• pomanjkanje podpore družine, 
• finančni stresi, 
• slaba samopodoba, 
• pretekle izkušnje splava, 
• težka nosečnost in porod, 
• primanjkljaj umirjene, življenjske energije med nosečnostjo,
• predhodne izkušnje z depresijo in podobno. 

Vzroke za depresivna stanja in anksioznosti energetska medicina prepoznava v pomanjkanju pretoka energije skozi organizem. Zaradi pomanjkanja umirjene, prizemljene energije, se tako pretirano aktivirajo nadledvične žleze, ki se izčrpajo, posledično pa je moteno delovanje hormonskega sistema, kar pripelje do motenega delovanja celotnega telesa.

Poleg energetskega vidika pa je nujno, da pozornost posvetimo tudi našemu živčnemu sistemu, v kolikor je naš živčni sistem nezreguliran (je nenehno pretirano vzburjen-hipervzburjen oz. v stanju zamrznitve, odklopa), moramo telo podpreti, da pride nazaj v stanje umirjenosti, regulacije, rečemo, da se vklopi parasimpatični živčni sistem, kjer poteka počitek in regeneracija.

Bistveno je tako že v času nosečnosti in pred njo poskrbeti za kakovostno prehrano, ustrezno raven vitaminov in mineralov, dobro počutje v medosebnih odnosih, pripravo na porod, sprostitev ter okrepitev z umirjeno, življenjsko energijo.

Vzrok za psiho-somatske težave

Najbolj pogost vzrok, da v našem telesu ostajajo neizražena oz. potlačena čustva je v tem,

da jim dajemo preveč racionalnega pomena, premalo pa jih zares začutimo v telesu. 

Kot družba smo zelo dobro naučeni, kako razmišljati, analizirati, intelektualizirati in vse razumeti.
A včasih to ni dovolj, manjka nam stik s telesom. Predvsem, če si želimo polno živeti svoje življenje, moramo imeti zares dober stik s svojim telesom. 

Če o čustvu razmišljamo, na nek način odrinemo čustvo na stran, da ga ne rabimo začutiti. Predvsem če je čustvo neprijetno, ga z veseljem odrinemo na stran, tako, da o njem samo nenehno razmišljamo in se vrtimo v enih in istih mislih.

Samo s kognitivnim razumevanjem pomena in zgodbe za nekim čustvom, ostajamo odrezani od našega telesa in nenehno ostajamo v glavi in razmišljanju.

Čustva imajo somatsko komponento. Torej, jaz čutim jezo in ne, jaz razmišljam jezo.

S čutenjem čustev pa vedno pride zraven tudi fiziološki odziv telesa. Čustvo mobilizira energijo, ki se mora izraziti.. npr. skozi jok, tresavico, mravljinčenje, vročino itd. Če o čustvu samo razmišljamo in se le-to ne izrazi, se v našem sistemu nabira neizražena ali zamrznjena energija, ki potem povzroča različne psiho-somatske izzive.

Ko se naučimo zares začutiti čustvo in ne bežati pred njim, ustvarjamo pot za celjenje. Zato je tako pomembno, da pri osebni rasti vsebine tudi utelesimo, ne samo ozavestimo.

A kaj to sploh pomeni?

To pomeni, da se naučimo biti v telesu in zdržati z vsemi občutki, ki se v nas prebujajo, kar pa ni tako enostavno kot se sliši.
Večina nas zna zelo dobro utišati občutke, se odzemljiti, jih zracionalizirati, potlačiti, jih otopiti s hrano, pijačo, serijami, delom, kot pa se z njimi spoprijateljiti.

A tu se nahaja zdravljenje, ko prenehamo bežati pred njimi in večamo posodo, da z njimi zdržimo. Najprej kapljico po kapljico, potem pa vsakič malo več. In po vsaki taki kapljici prihajamo vedno bolj v stik s svojo živostjo in sami s sabo.  

Neizražena jeza, izbruhi jeze

Neizražena jeza v telesu povzroča nemalo težav.

Pa poglejmo zakaj in kako jo prepoznamo?

Če smo se npr. znašli v ogrožajoči situaciji(npr. je starš na nas kot otroka kričal, smo bili ponižani, nam je bila odvzeta moč, smo bili nečesa obtoženi po krivici itd.), se je v nas mobilizirala jeza oz. mobilizirajoča energija. Če je ni bilo mogoče varno izraziti oz. nismo bili slišani, smo zamrznili in čakali, da situacija mine.

A nabrana jeza je še vedno znotraj nas, le da se ni uspela v varnem prostoru izraziti.

Če nam je bila jeza predstavljena kot nekaj grdega, nedovoljenega, neprimernega, je ostala neizražena. Če smo bili zaradi svoje jeze obravnavani kot ne-pridni, neubogljivi in še kaj, smo se lahko naučili jezo potlačiti. Če se dlje časa nahajamo v situacijah, kjer se ne postavimo zase, za svoje potrebe, ne postavimo meje, se v nas nabirajo jeza in frustracije, ki jih potlačujemo.

Neizražene frustracije, ovirana jeza, prekinjena zdrava agresija...vse to ostane zaklenjeno v našem telesu.

Vse to pa v našem telesu povzroča kroničen stres, ker mora sistem ves čas nekaj potlačevati, se izogibati in skrivati.

Ker ta energija ni na ustrezen način izražena in akumulirana, se lahko zgodi, da ob energetski izčrpanosti(to zelo jasno vidimo pri otrocih, ki so utrujeni, ali pa pri alkoholiziranosti, kjer blokade popustijo) popusti kontrola čustev in iz nas izbruhne jeza, lahko tudi zelo močan bes, ki se ga ljudje ustrašijo.

A izogibanje in ponovno potlačevanje nas spet zapelje v krog, kjer te vsebine niso izražene in nagovorjene, zato v sistemu še vedno povzročajo stres.

Notranji pritisk zato telo kompenzira s tem, da se izrazi na drugačne načine:

skozi tenzijo,

napete mišice,

zategnjeno čeljustjo,

bolečino,

kompulzivnimi dejavnostmi,

skozi potrebo po kontroli,

anksioznostjo,

težave z nespečnostjo,

glavoboli,

visokim pritiskom,

srčno-žilnimi boleznimi...

Zato je ključno nagovoriti to jezo, ji dati varen prostor, da jo prepoznamo, razumemo in konstruktivno sprostimo iz telesa ter tako dosežemo globlje razumevanje lastnih vzorcev vedenja, kar pripomore k trajnostnim pozitivnim spremembam v našem življenju.

Energetska izčrpanost pri dojenčkih, otrocih in mladostnikih

V zadnjih letih se srečujemo z energetsko izčrpanostjo ne samo pri odraslih, temveč tudi pri otrocih. Otroci so namreč odvisni od tega, v kakšnem energetskem stanju smo odrasli, predvsem tja do petega leta so otroci popolnoma odvisni od stanja staršev in skrbnikov. 

Zaradi hitrega načina življenja, nenehnih dražljajev, dejavnikov v vrtcu, šoli, na interesnih dejavnostih, otrokom močno primanjkuje umirjene, življenjske energije. Zato so izzivi na čustvenem in psihosocialnem področju nekje v 60% skrivajo v tem, da so današnji otroci močno izčrpani. 

Pogosto slišimo, da so današnji otroci vedno bolj naporni, pozabljamo pa, da smo tudi odrasli vedno bolj izčrpani in zato težko potrpežljivi, umirjeni in prisotni. 

Znaki energetske izčrpanosti pri dojenčkih:

• težave s koliki(krči), prebavo,
• veliko jokajo, so nemirni, občutljivi,
• težave s kožo,
• zavračajo dojenja ali pa se želijo nenehno dojiti,
• težave s spanjem(nenehno spijo ali pa se ves čas prebujajo).

Znaki energetske izčrpanosti pri otrocih:

• nepojasnjeni strahovi, strahovi pred tem, da bi se staršem kaj zgodilo, da bi se njim kaj zgodilo,
• strahovi pred temo, pajki, boleznijo, nesrečo,
• poseganje po mastni, sladki prehrani,
• težave s koncentracijo, pomnjenjem, 
• izzivi z izražanjem čustev(pretirani in dolgi izbruhi žalosti, jeze, lahko tudi veselja),
• hiperaktivnost(telesu primanjkuje umirjene, življenjske energije, zato močno delujejo adrenalna žleza, ki sproščajo stresni hormon adrenalin, kar daje umeten občutek, da ima otrok zelo veliko energije),
• težave s spanjem(zvečer imajo težave zaspati, se pogosto zbujajo, zjutraj težko vstanejo),
• nenehni konflikti z brati/sestrami(zaradi pomanjkanja energije se v njih lahko sprožajo občutki ljubosumja in jeze),
• šibek imunski sistem(pogoste bolezni, alergije, prebavne težave...),
• izčrpani otroci se lahko nenehno držijo staršev in jih težko izpustijo,
• pri nekaterih otrocih se lahko pokažejo težave s kontrolo( da bodo prišli pravi čas, da bo vse pripravljeno, radi bi vse vedeli v naprej, se pripravili itd.),
• lahko se pojavijo učne težave(težave s priklicem informacij...).

Znaki energetske izčrpanosti pri mladostnikih:

• pri mladostnikih se pogosto prične kazati tesnoba, anksioznosti, tudi panični napadi,
• težave s soočanjem s stresom, obveznostmi, šolskimi zahtevami,
• odvisniška vedenja(igranje igric, gledanje risank...),
• motnje hranjenja,
• neustrezni prijateljski odnosi.

Hipovzburjenje (občutki odtujenosti, depresija, popolne izgube energije)

Naš sistem je zares inteligenten in reagira tako, da preživimo. Res pa je, da nas lahko to v odraslosti prične ovirati v vsakdanjem življenju.

Hipovzburjenost je znak upada telesne aktivnosti, pogosti so občutki odtujenosti, otopelosti, depresije, popolna izguba energije.

Če se v hiperaktivaciji pojavijo stavki kot je, moram se boriti, svet je nevaren, se v tem stanju pojavljajo občutki kot so, sam sem, ne zmorem več, otopel bom, ker je vse to preveč zame.

Hipoaktivacija se pojavi v situacijah, ki so za naš sistem preobremenjujoče.  Možgani želijo namreč našo fizično in emocionalno bolečino otopiti.  Zaradi tega se odzemljimo(disociiramo) od zunanjega sveta, odplavamo.

Kako prepoznamo, da se naš sistem večino časa nahaja v hipovzburjenju:

• nepovezanost s svetom,
• popolnoma brez energije,
• otopelost,
• depresivni občutki,
• težko poslušamo in se na sogovornika odzovemo,
• megla v glavi,
• veliko spimo,
• težko razmišljamo in reflektiramo,
• umikamo se v izolacijo.

Telesni znaki:

• počasno dihanje,
• srčni utrip se umiri,
• mlahavost mišic,
• telesna drža lahko izgleda kolapsirana,
• težko držimo očesni kontakt,
• lahko imamo težave s premikanjem,
• glava je mehka,
• prazen pogled,
• nizek pritisk,
• koža je lahko bleda.

Za to stanje je značilno, da težko prosimo in poiščemo pomoč, pogosta je tudi izguba smisla. Odrezani smo od telesa, čustev, razuma in pogosto tudi od naših najbližjih. 

Kako si lahko vsaj nekoliko pomagamo sami?

• vokaliziranje(zvok voo, mrmranje, mantranje)
• sprememba pozicije in drže,
• gibanje,
• tresenje telesa,
• dihalne tehnike,
• škropenje obraza z mrzlo vodo,
• prizemljevanje.

Če se nahajate v tem stanju, poiščite podporo, zberite moč, zmorete.

Hipervzburjenost oz. nenehna napetost

Pretirana vzburjenost je pogost posttravmatski stresni odziv.  Zaradi povečanega stresa, lahko že iz časa našega otroštva, smo namreč ves čas v visoki pripravljenosti.  Del možganov, ki skrbi za občutenje strahu - amigdala, namreč deluje nenehno v visoki pripravljenosti. To pomeni, da smo nenehno v stanju preživetja in pripravljeni na nevarnost. V tem stanju smo bolj reaktivni in ne razmislimo, predno se zares odzovemo. Smo v odzivu boj/beg.

Zaradi tega se počutimo: razdražljivi, preobremenjeni, zaskrbljeni, nemirni, nervozni, z intenzivnimi čustvi in doživljamo različne fiziološke odzive: pospešen srčni utrip, znojenje, tresenje, palpitacije. To stanje je zares izčrpavajoče in marsikomu vzbuja občutke obupa in nemoči. 

Naš živčni sistem je namreč preobremenjen s stresom, zato lahko občutimo jezo, paniko, bes in ostala nihanja razpoloženja. Kar otežuje racionalno razmišljanje, druženje z ljudmi in obvladovanje svojih čustev. Lahko imamo tudi občutek, da nad sabo nimamo nadzora. 

Pretirana napetost pa vpliva tudi na spanje, prebavo in zmožnost počitka. Dolgoročno lahko vpliva na naše zdravje z zdravstvenimi stanji kot so kronična utrujenost ali fibromialgija.

Pogosto ljudje, ki so zataknjeni v tem stanju, stres obvladujejo tako, da delajo še več, stremijo k perfekcionizmu, popolnosti, so izjemno strogi do sebe, lahko si prizadevajo za dosego nedosegljivih standardov, kaže se tudi močan odnos do tekmovalnosti. Njihov moto je pogosto go hard or go home(pojdi do konca ali pojdi raje domov). Zaradi notranje napetosti in stresa, se lahko kaže ogromna potreba po kontroliranju zunanjih dejavnikov, kar jih potiska še globlje v odziv boj/beg in lahko tudi v izgorelost.

Čeprav nam lahko stres in mobilizirana energija iz stresnih hormonov daje občutek, da se moramo samo bolj potruditi in bomo zmogli, pa nam v resnici onemogoča razmišljati o drugačnih rešitvah, načinu življenja, vrednotah. Pogosto so prisotne tudi nenehne misli, ki so neorganizirane in nam onemogočajo, da bi stvari res videli iz višje oz. drugačne perspektive. Kar vodi v to, da se ne znamo umiriti in zares premisliti, ali se to res sklada s tem, kar čutim in kakršne so moje vrednote. Zaradi nenehnega stresa izgubimo stik s sabo in s tem, kar si globoko v sebi resnično želimo.

V tem stanju težko razmišljamo o prihodnosti in se je zares veselimo, saj je telo v preživetvenem nagonu. Lahko se soočamo z občutki otopelosti, nemoči in izčrpanosti. Pogosto je prisoten občutek nemoči in brezupa, na svetovanjih pogosto slišim stavke kot so ˝Ali ima sploh smisel, saj je tako brez veze˝. 

Včasih potrebujemo samo podporo, umiritev telesa s pomočjo terapije globokega sproščanja, da pridobi umirjeno, življenjsko energijo, da lahko razmišljamo bolj jasno, se počutimo umirjeno in iz tega stanja iščemo možne rešitve za stiske, v katerih smo se znašli.

Kaj nam lahko pomaga? 

• Gibanje (sprehodi, raztezne vaje, somatske vaje, joga...)
• Kvaliteten počitek (brez televizije, telefona)
• Regulacija čustev
• Rutina
• Kvaliteten spanec
• Skrb za uravnoteženo prehrano
• Nežnost do samega sebe
• Stik z naravo
• Prizemljevanje
• Terapija globokega sproščanja
• Terapija/svetovanje.

Vloga reševalca

Vsi smo že bili v situaciji, ko smo vedeli in čutili, da nekdo mora nekaj spremeniti in narediti, da si zasluži, bolje, več, drugače.. predvsem, če zares globoko čutimo druge ljudi.

A vsak ima svojo pot in za druge ne moremo prevzemati odgovornosti. Lahko ponudimo podporo in smo na voljo, a na koncu dneva mora tudi drugi podati roko, da mu lahko pomagamo. Sicer nas lahko marsikdaj potegne za sabo v živi pesek izgorelosti, bolezni, tesnobe...

Spustiti nekoga je namreč prav tako ljubezen, do drugega in predvsem do sebe.

Kako zmanjšati učinke stresa med nosečnostjo?

Z vami delim nekaj metod, ki vam lahko pomagajo pri soočanju s stresom med nosečnostjo.

Poslušanje svojega srca:

Zaznavanje svojega utripa postopno spremeni možgansko strukturo in biokemijo, kar zmanjša strah in poveča odpornost. Noseče matere z zaznavanjem svojega utripa direktno vplivajo na srčni utrip ploda in njegovo splošno boljše počutje.

Dihanje:

Poizkusite s koherentnim dihanjem 666 - 6 sekund vdiha, 6 sekund izdiha in vse to 6 minut. To lahko naredite kjerkoli in kadarkoli.

Masiranje podplatov:

Za krepitev energetskih mišic in refleksnih točk, pod stopalo namestite teniško žogico in si z njimi masirajte podplate, medtem ko gledate svojo najljubšo oddajo.

Pustite se razvajati:

Privoščite si terapijo globokega sproščanja, dobro masažo, zmanjšajte obremenitve; pustite, da namesto vas kaj postori partner.

Stik z naravo:

Sprehod v naravi, opazovanje naravnih pojavov, bosonoga hoja, vse to umiri stresni odziv telesa.

Povežite se:

Z ljudmi, ki vas pomirjajo, ki ne dajejo nasvetov, za katere niste prosili, in vam zares prisluhnejo.

Telovadba:

Izberite gibanje, ki umiri živčni sistem(hoja, joga, plavanje, ples...). Težke in naporne telovadbe so lahko dodaten stres za telo.

Povežite se s telesom:

Zjutraj ali zvečer lahko naredite vodeno meditacijo skeniranja telesa. Udobno se namestite. Pozornost dajte na svoja stopala in sprostite ta del telesa. Nato se začnite počasi dvigati proti vrhu glave. Sprostite meča, stegna, hrbet, trebuh, prsni koš, obraz, čeljust, obrvi itd.

V kolikor med izvajanjem katerekoli izmed teh tehnik doživljate stisko oz. se vam prebudijo neprijetni občutki, takoj prekinite z njo in se razglejte po prostoru, dajte fokus na stopala, na svoja ramena in najdite oporno točko v prostoru, ki vas pripelje v tukaj in zdaj.

Predvsem, če čutite, da se težko povežete s telesom, da imate občutek izgube kontrole in varnosti, nemoči, globok občutek strahu in skrbi, ki ne mine, takoj poiščite podporo strokovnjaka.

Kako lahko stiske med nosečnostjo vplivajo na dojenčka?

Zaradi stisk v nosečnosti se lahko rodi dojenček, ki veliko joče, je razdražljiv, se težko pomiri, in tako se lahko starši ulovijo v začaran in hkrati izjemno žalosten krog ukvarjanja z dojenčkovo stisko, razdražljivostjo in frustracijo. Otroci, ki so doživljaji veliko stresa med nosečnostjo, imajo lahko kasneje težave s koncentracijo, impulzivnostjo, hiperaktivnostjo. Dojenčki lahko zavračajo dojenje, se srečujejo s koliki ali pa z refluksom.

Kar pa seveda pri starših povzroča veliko stisko in stres, pri dojenčkih pa še dodatno aktivira njihov sistem za nevarnost, saj sta predvsem mamica in dojenček tesno povezana, kar pa jih dela le še bolj razdražljive, vznemirjene in izčrpane.

Pomembno je, da čim prej prekinemo to negativno povratno zanko, da lahko otrok ponotranji zmožnost samoregulacije, razvite z intimnim, zavzetim stikom iz oči v oči, s kožo na kožo, ki spodbuja zdrav razvoj psihofizičnega telesa.

Možgani so nevroplastični, kar pomeni, da so zelo prilagodljivi, tudi naše telo se je sposobno naučiti samoregulacije, se prizemljiti tudi v kasnejših letih in predvsem je telo sposobno vzpostaviti homeostazo.
Je pa res, da velikokrat sami tega ne zmoremo sami in potrebujemo pomoč drugih, predvsem varnih medosebnih odnosov ob celjenju vseh stisk in čustev, ki so v našem telesu zapisani.

Stres med nosečnostjo

Kadar se mati med nosečnostjo srečuje s stresom, stresni hormoni preko placente prehajajo k dojenčku, kar v njem sproža stresni odziv. To seveda ne pomeni, da vsak manjši stres pušča posledice, ravno obratno, manjši stres pozitivno vpliva na otrokov razvoj, saj tako dobi izkušnjo pozitivne razrešitve nekega stresnega dogodka, v kolikor ga je mati seveda ustrezno predelala.

Otrok se namreč o zunanjem okolju nauči, da v življenju pridejo težke situacije, ki pa so obvladljive in nedokončne.

Obratno je seveda takrat, kadar je stres dolgotrajen.

Če je dojenček v maternici dlje časa izpostavljen materinemu kortizolu(glavnemu stresnemu hormonu), svojo stisko izraža s pospešenim srčnim utripom in hiperaktivnostjo. Njegov psihofizični sistem je zasnovan tako, da ohranja njegovo doživljanje stresa v normalnih ravneh. Kadar pa je zaradi materinega nenehnega stresa oslabljen, to lahko vodi do vseživljenjske preobčutljivosti na dražljaje. Poleg težav s samoregulacijo, pa se poslabša tudi otrokov opioidni sistem. Z drugimi besedami, zmožnost doživeti užitek in zadovoljstvo, je oslabljena.

Kronični stres v nosečnosti možgane oblikuje tako, da so primerni za preživetje v nevarnih okoljih: kratkotrajna pozornost, hitri odzivi, zmanjšan nadzor impulzov, zmanjšana sposobnost občutiti varnost in zadovoljstvo.

Naši možgani se tako v maternici razvijajo kot neposreden odziv na materino doživljanje sveta. Če so misli in občutki noseče matere vztrajno negativni, če je ves čas pod stresom, je notranje sporočilo, ki ga ob tem dobi otrok "Tam zunaj ni varno".

Ne glede na to, ali je objektivno gledano to res ali ne. Dojenčkove živčne celice in razvoj živčnega sistema se prilagodijo glede na to, kakšno okolje je zunaj njega.

Zato je izjemno pomembno, da v kolikor mamice doživljajo stres, se srečujejo z neprijetnimi občutki, poiščejo strokovno podporo in te občutke nagovorijo.

Anksioznost / tesnoba

Občasni občutki anksioznosti so nekaj vsakdanjega. Srečamo se z njo, ko smo soočeni s problemom v službi, pred testom itd.

Za nekatere pa lahko postane pretirana. Daje občutek nevarnosti in pripravljenosti, čeprav grožnja dejansko ni prisotna.

Če smo fizično varni in okoli nas ni zaresne grožnje, nas pa vseeno preplavljajo zaskrbljene misli glede prihodnosti ali pa preteklosti, je to znak, da sta na nek način telo in um ločena(seveda ne zares, a lahko bi to tako poenostavili). V obeh primerih grožnja ni zares prisotna, emocionalni odziv pa je resničen in obstaja tudi v našem fizičnem telesu.

Neka zunanja situacija nas lahko spominja na nerešeno čustveno bolečino, travmo, ki je bila preveč boleča, da bi se z njo srečali. Ta bolečina ni nujno, da je naša, lahko je podedovana, lahko je kolektivna, lahko pa seveda izhaja iz našega otroštva...

Ker je bilo npr. takrat preboleče in pretežko, je to čustvo ostalo ˝zaklenjeno˝ v našem telesu, tu in izdaj pa z anksioznostjo opozarja, da ji moramo dati pozornost.

Odziv deluje seveda na podzavesten način, skozi avtonomni živčni in energetski sistem.

Kaj lahko glede tega naredimo?

Se energetsko okrepimo, naučimo veščin za regulacijo živčnega sistema, tako da lahko postopoma sprostimo in nagovorimo ta čustva, ki se skrivajo pod anksioznostjo in tesnobo.

Sčasoma se začnemo počutiti vse manj tesnobno – ker smo energetsko dovolj močni, živčni sistem bolj zreguliran, se vse manj bojimo čustev in vemo, kaj storiti, ko se pojavijo.

Lahko bi rekli, da je cilj, da povežemo telo in um, da se v okolju počutimo dovolj varne in močne, da ta čustva ustrezno predelamo in se z njimi naučimo delovati.

Zakaj pogosto samo pogovorne terapije niso dovolj?

Naš živčni sistem ne deluje skozi misli in besede, temveč skozi občutke in čustva oz. fizične senzacije(povišan srčni utrip, mišična napetost, dihanje, občutljivost, napetost, utrujenost, mravljinci v telesu...). Mi namreč nismo samo naši možgani.

Iz glave in misli moramo v telo, saj so tu shranjene vse travme, vsa potlačena čustva, vsi strahovi in vsa teža, ki nas drži na mestu in nam onemogoča, da bi živeli mirno in izpolnjeno.

V situacijah, ki jih naša percepcija dojema kot nevarne(tudi če v resnici niso), reagiramo iz najstarejših delov naših možganov(limbični sistem), ki povozijo naš neokorteks(del možganov, ki je odgovoren za logično sklepanje, razmišljanje in zavedanje). Zato pogosto v teoriji vse razumemo, v ključnih trenutkih pa žal reagiramo isto in se lahko zato močno obtožujemo in krivimo.

Naš živčni sistem se na situacijo odzove z odzivom boj, beg, zamrznitev. Če obtičimo v teh odzivih, lahko zbolimo tako psihično kot tudi fizično. Tako lahko vidimo nevarnost povsod, hitro nas občutki preplavijo ali se počutimo napadene, napadamo nazaj ali zamrznemo in ne zmoremo več ničesar reči. Če smo dolgo časa v takem odzivu, naše telo nima časa za umiritev, regeneracijo in obnovo.

Idealno je, da zmoremo skozi te odzive našega telesa pluti(od boja, bega, zamrznitve do aktivacije parasimpatičnega živčevja, ki je najbolj naravno stanje). Predolgo časa na adrenalinu oz. zataknjenosti v teh stanjih namreč naravno izčrpa naše telo, kar vodi do anskioznosti, tesnobe, depresij, paničnih napadov, izgorelosti, bolezni...

Kadar pa smo disociirani oz. neprizemljeni in je telo že močno izčrpano, pa težko sploh začutimo svoje telo. Zato včasih nič ne čutimo oz. težko kaj čutimo in niti ne znamo povedati, kje kaj čutimo ter zakaj, saj smo se naučili tem občutkom ubežati, ker so bili preveč neprijetni oz. je bila to edina rešitev, da smo v neki situaciji preživeli.

Zato je v prvi vrsti pomembno, da se telo tudi energetsko okrepi in dobro prizemlji, šele potem bomo prišli lažje v stik z vsemi občutki in čustvi in svojemu telesu dali zares globok občutek varnosti in miru in s tem naredili zares dolgoročno spremembo v svojem življenju.

Znaki energetske izčrpanosti

• občutek kronične utrujenosti, občutek, da ne zmoremo več,
• bolečine v telesu,
• težave s prebavili(slabosti, tiščanje v trebuhu, driska, zaprtost),
• glavoboli,
• megla v glavi, kot da ne zmoremo biti čisto prisotni tukaj in zdaj,
• zvenenje v ušesih,
• nizek libido,
• motnje spanja(pogosto zbujanje, težave zaspati, zjutraj težko vstanemo)
• šibek imunski sistem(pogosto smo bolni).

Čustveni in kognitivni znaki energetske izčrpanosti:

• nezmožnost umiritve, nenehen občutek napetosti, stresa,
• vsiljene misli; občutek, da ne moremo izklopiti glave,
• občutek nemoči, izgube smisla,
• konstantna skrb(npr. za otroke, najbližje, glede službe, financ),
• nihanje razpoloženja(razdražljivost, impulzivnost, pogosto jokanje, kričanje),
• nepotrpežljivost, težave s fokusom in koncentracijo, slab spomin,
• anksioznost, panični napadi, strahovi, depresivni občutki,
• občutek odtujenosti, želja po umiku,
• možni so tudi prisluhi,
• občutki krivde.

Vedenjski znaki energetske izčrpanosti:

• Umik v socialna omrežja, igre, telefon, računalnik.
• Oseba lahko izčrpanost presega z deloholizmom.
• Lahko navzven deluje kot zelo lena, saj nima moči za ničesar.
• Izguba ciljev in ambicij.
• Pogosto je pridobivanje teže in težave s hujšanjem.
• Lahko tudi vitkost, ko oseba nikakor ne zmore pridobiti nekaj kilogramov.
• Močna želja po spremembi, a je kljub temu vsak dan enako.
• Težave s čutenjem svojega telesa in čustev.
• Težave s samopodobo, občutki manjvrednosti, pomanjkanje samozavesti.
• Pogosto je prisotna grobost, cinizem.
• Pojavljajo se težave v odnosih(ljubosumje, varanje, nenehni konflikti, nepotrpežljivost do otrok, brez moči za igro z otroki, lahko se kažejo kot posesivnost ali pa umikanje v odnosu).
• Težave s postavljanjem meja, občutek, da nam drugi kradejo energijo.
• Težave z organizacijo dneva.

Energetska izčrpanost / izgorelost

Ogromno ljudi se v zadnjih letih sooča z izčrpanostjo in po navadi iščemo hitre in kratkotrajne rešitve, ki bi nas čim prej pripeljali do boljšega stanja.

A najprej razložimo razliko med utrujenostjo in izčrpanostjo.

Utrujenost nastane zaradi izvajanja različnih aktivnosti in je obrambni mehanizem organizma, govorimo tako o psihološki kot o fizični utrujenosti. Odpravimo jo s počitkom ter z vnosom manjkajočih snovi v telo(B-kompleks, C- in D vitamin, magnezij ...).

Ko pa govorimo o energetski izčrpanosti, pa jo prepoznamo po kronični utrujenosti. Po navadi jo ljudje presegamo na način, da delamo še več, si naložimo še več opravkov, smo še bolj aktivni, več telovadimo, se več ukvarjamo z otroki in pogosto čutimo ponos, da vse to zmoremo. Za to stanje je značilna zmanjšana odpornost ter zanikanje počutja. V tej fazi lahko preživimo tudi do dvajset let, po navadi pa se energetska izčrpanost pokaže med 25. in 40. letom starosti.

Pri energetski izčrpanosti se pogosto kažeta dve strani.

Na eni strani delovanje pod vplivom adrenalina ter na drugi strani depresivna razpoloženja.

Kadar nimamo dovolj osnovne, življenjske energije(pomanjkanju le-te pravimo energetska izčrpanost), telo s pomočjo adrenalnih žlez povečano proizvaja stresne hormone. Adrenalin je na nek način zelo močna droga, saj nam da občutek, da zmoremo vse, da nam moč, hitrost, fokus, a nas hkrati na dolgi rok močno izčrpava, tako na psihičnem področju kot tudi na fizičnem nivoju. Marsikdo se že zjutraj priklopi na adrenalin, ko lovi zadnje minute za spravljanje v službo, razvažanje otrok, gneča na cesti, opravki v službi, hitenje domov, skrb za kosilo, razvažanje otrok po dejavnostih in na koncu dneva samo pademo dol. Te faze marsikdo med nami sploh ne opazi, saj nam je življenje na ta način domače in si niti ne znamo predstavljati, kako bi lahko bilo drugače. Predvsem, če so bili izčrpani že naši starši, na nek način niti nimamo izkušnje, kako delujemo, kadar imamo dovolj osnovne, življenjske energije. Adrenalin bi morali vklopiti samo ob nevarnosti, ko bi se naj hitro odzvali(tako imenovan ˝boj, beg˝ odziv). Žal pa je zaradi stresa to naš vsakdanji način delovanja.

Druga stran medalje pa so že občutki kronične utrujenosti, depresivnih razpoloženj, ko nimamo več moči za vsakdanje dejavnosti, izgubimo smisel, ostanemo brez volje do življenja, pojavi se lahko tesnoba, brezup in močan občutek nemoči. Na začetku se to lahko kaže kot negativno mišljenje, težave s kontrolo čustev oz. na drugi strani kot potlačevanje čustev, težave v odnosih.

Te dve strani medalje se pogosto tudi izmenjujeta. Nekaj časa močno delujemo na adrenalinu, zmoremo vse, zanikamo naše realno počutje, potem pa sledi faza izčrpanosti. Ko si adrenalna žleza spet nekoliko opomorejo, se faze spet izmenjajo.

Med tem časom se lahko pričnejo pojavljati različne bolezni(bolečine v telesu, glavoboli, takihardija, povišan krvni tlak, težave s prebavili, alergije ter motnje spanja, pogosti padci imunskega sistema), na čustvenem področju pa slaba kontrola čustev, panični napadi, tesnoba, frustriranost, težave s pomnjenjem, razdražljivost, odpor do dela, samodestruktivne misli, želja po umiku, težave s koncentracijo, nihanja samopodobe, lahko pa tudi kot deloholizem, grobost, cinizem ter zanikanje svojih potreb.

Ljudje bi naj delovali na umirjeni, prizemljeni energiji, a zaradi različnih dejavnikov temu ni tako. Naša telesa so močno zakrčena, naš avtonomni živčni sistem ves čas vzburjen, v stanju boja ali bega oz. na drugi strani v zamrznitvi, poleg tega pa so v naših celicah shranjeni tudi spomini na različne travmatične dogodke v našem življenju, kar povzroča slabši pretok osnovne, življenjske energije po našem telesu in posledično mnogo težav na različnih področjih našega življenja.

Ko se okrepimo s pomočjo osnovne, življenjske energije, se lažje sprostimo, imamo večji občutek miru, zadovoljstva, varnosti ter zaupanja, lažje smo prisotni tukaj in zdaj, bolje zaznamo sporočila telesa, hkrati pa smo tudi v medosebnih odnosih lažje sočutni, potrpežljivi in ljubeči.