Vzrok za psiho-somatske težave
Najbolj pogost vzrok, da v našem telesu ostajajo neizražena oz. potlačena čustva je v tem,
da jim dajemo preveč racionalnega pomena, premalo pa jih zares začutimo v telesu.
Kot družba smo zelo dobro naučeni, kako razmišljati, analizirati, intelektualizirati in vse razumeti.
A včasih to ni dovolj, manjka nam stik s telesom. Predvsem, če si želimo polno živeti svoje življenje, moramo imeti zares dober stik s svojim telesom.
Če o čustvu razmišljamo, na nek način odrinemo čustvo na stran, da ga ne rabimo začutiti. Predvsem če je čustvo neprijetno, ga z veseljem odrinemo na stran, tako, da o njem samo nenehno razmišljamo in se vrtimo v enih in istih mislih.
Samo s kognitivnim razumevanjem pomena in zgodbe za nekim čustvom, ostajamo odrezani od našega telesa in nenehno ostajamo v glavi in razmišljanju.
Čustva imajo somatsko komponento. Torej, jaz čutim jezo in ne, jaz razmišljam jezo.
S čutenjem čustev pa vedno pride zraven tudi fiziološki odziv telesa. Čustvo mobilizira energijo, ki se mora izraziti.. npr. skozi jok, tresavico, mravljinčenje, vročino itd. Če o čustvu samo razmišljamo in se le-to ne izrazi, se v našem sistemu nabira neizražena ali zamrznjena energija, ki potem povzroča različne psiho-somatske izzive.
Ko se naučimo zares začutiti čustvo in ne bežati pred njim, ustvarjamo pot za celjenje. Zato je tako pomembno, da pri osebni rasti vsebine tudi utelesimo, ne samo ozavestimo.
A kaj to sploh pomeni?
To pomeni, da se naučimo biti v telesu in zdržati z vsemi občutki, ki se v nas prebujajo, kar pa ni tako enostavno kot se sliši.
Večina nas zna zelo dobro utišati občutke, se odzemljiti, jih zracionalizirati, potlačiti, jih otopiti s hrano, pijačo, serijami, delom, kot pa se z njimi spoprijateljiti.
A tu se nahaja zdravljenje, ko prenehamo bežati pred njimi in večamo posodo, da z njimi zdržimo. Najprej kapljico po kapljico, potem pa vsakič malo več. In po vsaki taki kapljici prihajamo vedno bolj v stik s svojo živostjo in sami s sabo.