Stres med nosečnostjo

Kadar se mati med nosečnostjo srečuje s stresom, stresni hormoni preko placente prehajajo k dojenčku, kar v njem sproža stresni odziv. To seveda ne pomeni, da vsak manjši stres pušča posledice, ravno obratno, manjši stres pozitivno vpliva na otrokov razvoj, saj tako dobi izkušnjo pozitivne razrešitve nekega stresnega dogodka, v kolikor ga je mati seveda ustrezno predelala.

Otrok se namreč o zunanjem okolju nauči, da v življenju pridejo težke situacije, ki pa so obvladljive in nedokončne.

Obratno je seveda takrat, kadar je stres dolgotrajen.

Če je dojenček v maternici dlje časa izpostavljen materinemu kortizolu(glavnemu stresnemu hormonu), svojo stisko izraža s pospešenim srčnim utripom in hiperaktivnostjo. Njegov psihofizični sistem je zasnovan tako, da ohranja njegovo doživljanje stresa v normalnih ravneh. Kadar pa je zaradi materinega nenehnega stresa oslabljen, to lahko vodi do vseživljenjske preobčutljivosti na dražljaje. Poleg težav s samoregulacijo, pa se poslabša tudi otrokov opioidni sistem. Z drugimi besedami, zmožnost doživeti užitek in zadovoljstvo, je oslabljena.

Kronični stres v nosečnosti možgane oblikuje tako, da so primerni za preživetje v nevarnih okoljih: kratkotrajna pozornost, hitri odzivi, zmanjšan nadzor impulzov, zmanjšana sposobnost občutiti varnost in zadovoljstvo.

Naši možgani se tako v maternici razvijajo kot neposreden odziv na materino doživljanje sveta. Če so misli in občutki noseče matere vztrajno negativni, če je ves čas pod stresom, je notranje sporočilo, ki ga ob tem dobi otrok "Tam zunaj ni varno".

Ne glede na to, ali je objektivno gledano to res ali ne. Dojenčkove živčne celice in razvoj živčnega sistema se prilagodijo glede na to, kakšno okolje je zunaj njega.

Zato je izjemno pomembno, da v kolikor mamice doživljajo stres, se srečujejo z neprijetnimi občutki, poiščejo strokovno podporo in te občutke nagovorijo.